Summary
Major reason for Naxos vacations is Meltimi wind, which ensures nice conditions for windsurfing. Another side effect is also that the water is never too hot. This year I spent two great days in laguna – windsurfing spot near airport.
Island is not as popular as some other islands and because of long ferry trip and lack of airplane connections (airport is too small for bigger planes) there is not much tourists. We stayed in small village Mikri Vigla. Local beach was never too crowded – maybe the biggest reason for this is kilometers long beach to the north and south of the village.
Main town is interesting and there is also night life, restaurants and small shops. I would also recommend daily trips around the island. We have traveled to Dimitras temple, Motsouna and Apollonas. You should visit Aperathos and Chalkion villages.
Trip back was in a way shorter, because we spent two longer nights on ferry. Room was bigger than on previous ferry and it was also interesting, because it was different ship. We arrived in Venice at 9:00 in the morning and then waited for another 2 hours to driver from ferry (a little more than 2 days on the road).
Naxos in surfanje
Razlog za izbiro otoka Naxos so bile spet vetrovne razmere, ki so ugodne za surfanje. Veter Meltemi zapiha skoraj vsak dan. Stranska posledica je tudi to, da nikoli ni zelooo vroče in je klima veliko bolj prijetna. Na otoku je par surf spotov:
Laguna pri letališču
Meni najljubši spot, saj je voda mirna. Tla so peščena in globoka samo nekaj več kot meter. Veter je malo šibkejši kot drugje. Zaradi bližine letališča je kajtanje prepovedano. V laguni sem surfal trikrat. Enkrat z jadrom 4,7 in dvakrat s 5,6. Zadnji dve surfariji sta bili eni najboljših do sedaj, saj mi jadro 5,6 zelo leži (veter je ravno prav močan) in tudi razmere na vodi so bile odlične.
V laguni sta dva surf centra. Prvi je neposredni bližini ceste in kmalu po kraju Naxos. Priporočam vožnjo do naslednjega izvoza (je označen, ampak zelo strm in nevzdrževan), kjer potem peščena cesta vozi do naslednjega surf centra. Vozi se ponavadi v JZ delu lagune. Opozoril bi edino na strupeno ribo, ki počiva v pesku. Starejša hči je stopila nanjo. Pomaga vroča voda (v prvem surf centru so nam jo pogreli in posodili lavor). Še bolj pa preventivna uporaba copat.
Mikri Vigla
Ponavadi bistveno močnejši veter kot v laguni. Naredijo se sorazmerno veliki valovi in je zaradi tega dostop do vode težji, vendar zaradi peščene obale še vedno varen. V normalnih razmerah se uporabljajo jadra med 4,0 in 5,0 in deske pod 100l. Dvakrat sem poizkušal voziti z mojo desko in manjšimi jadri (manjšega od 4,7 nimam) in me je pošteno razmetevalo. Takoj po prihodu je bil veter šibkejši in sem sestavil 6,9. Valov skoraj ni bilo in sem se pošteno navozil.
Mikri Vigla - južna obala proti Kastrakiju
Kadar v Mikri Vigli preveč piha in je valovito, je tole super varianta. Mi smo naredili napako, ker smo zlezli v vodo preveč severno in je bilo za hribom zavetrje. Na odprtem morju so dolgi valovi in veter spet pošteno potegne. Je pa nekoliko manj varen spot, saj veter piha na odprto morje (ostali spoti so zelo varni, saj veter piha na obalo ali pa si v zaprti laguni).
Se pa nasplošno pozna, da je bistveno manj surferjev kot na ostalih otokih, ki smo jih obiskali dosedaj (Karpatos in Lefkas). Za ta to sta kriva predvsem težji dostop (dolgo potovanje s trajekti) in pomanjkanje rednih letalskih povezav (letališče je primerno samo za manjša letala).
Mikri Vigla
Majhen zaselek - težko rečem kraj. Veliko apartmajev, dve gostilni (priporočamo Kontos) in dve trgovini (imajo zasoljene cene - ledeni čaj namesto 0,79 kot v Sloveniji je 2,50 EUR). En sam skoraj prazen hotel. Večernega življenja ni in tudi čez dan je bila plaža napol prazna. Mogoče tudi zaradi tega, ker se proti severu in jugu razprostirata odlični plaži dolgi več kilometrov in si vsak lahko poišče popolnoma svoj prostor.
Naš apartma je bil v bližini obale - Victoria Studios. Prijazna lastnica Victoria nas je zalagala s svežo zelenjavo z domačega vrta. Apartma je bil manjši kot lansko leto, vendar je imel vse potrebno za počitnikovanje (klima, TV za spremljanje svetovnega prvenstva in brezplačen WiFi). Problem je samo shranjevanje surf opreme. Ker sem se veliko vozil v laguno, sem jo imel spravljeno na avtu. Če boste surfali lokalno, prinesite s seboj večjo plahto za pokrivanje jader. Večina opremo pusti kar v bližini obale. Preventivno zalepite jambor, saj se vam lahko zaradi peska zgodi, da po tednu surfarije ne bo šel več narazen.
Obala Mikri Vigle
Južna obala Mikri Vigle (zavetrna stran)
Na obali ni sence. Če boste prinesli s seboj svoj senčnik, ga bo po vsej verjetnosti polomilo (tako kot ga je nam). Šotore ponavadi zvije skoraj do tal. Priporočam nakup šotora, ki je odprt na vse strani ali pa enostavno plahto s štirimi palicami, ki jo potem z vrvmi pritrdite.
Naxos - Chora
Vsak otok v tem delu Grčije ima kraj Chora - kar pomeni glavno mesto otoka. Za razliko od Mikri Vigle je tukaj kar precej gostiln, manjših trgovinic in nočnega življenja.
Zaradi brezglutenske diete smo bili precej previdni pri prehrani. Nataša je dvakrat spekla kruhke in smo se z njimi odpravili v gyros lokal. Najprej so nas postrani gledali - stiskači so prinesli svoj kruh. Po tem, ko smo jim razložili, v čem je problem, so nas prijazno postregli. Gyros je bil odličen.
Potepanje po otoku
Otok je zanimiv in trikrat smo se odpeljali na potep. Prvič do templja Dimitras, drugič proti zalivu Motsouna in tretjič na sever proti Apollonasu in potem po SZ obali nazaj v Choro. Priporočam ogled kamnoloma (od daleč), ostankov rudnika, Aperathos in Chalkion.
Tempelj Dimitras
Pot nazaj
Začelo se je zgodaj zjutraj z vožnjo na trajekt za Pirej. Ladja je bila hitrejša in modernejša kot na poti proti Naxosu, vendar je bilo notri veliko manj prostora za posedanje. Večina ljudi je tako sedela na pokritih zunanjih palubah, kjer je bilo včasih pošteno vroče.
Po dobrih petih urah plovbe smo prispeli v Pirej. V Atenah je bila peklenska vročina. Klima v avtomobili je kazala 38C, kar je bil dosedanji rekord. Pot smo nadaljevali počasi proti Patrasu. Ker je bilo izplutje ladje šele ob 24:00, se nam ni mudilo.
Pred Patrasom stoji nov most, ki povezuje polotok s celino. Sam most je zanimiv, vendar si več kot eno samo sliko v tem potopisu ne bi zaslužil. Ker smo imeli dovolj časa smo se odločili, da se zapeljemo še čez most. Pričakovali smo mostnino, vendar so nas Grki na koncu osušili dvakrat po 12,20 EUR - precej draga zabava.
Na poti v pristanišče smo potem videli kako skupine tatov (po izgledu niso bili Grki) na rdečem semaforju vlamljajo v vsak tovornjak in pregledajo, kaj je na njem. Če je tovor zanimiv, je za tovornjakom že vrsta kompanjonov, ki hitro lovijo stvari, "ki padejo s tovornjaka". To se je dogajalo sredi belega dne v precejšni gneči.
V pristanišču nas je že čakal trajekt - tokrat Olymipa Palace. Vkrcali smo se tri ure pred izplutjem in se namestili v večji in lepši sobi, kot smo jo imeli na trajektu Ikarus Palace. Poizkušal sem dobiti sobo v prednjem delu ladje, vendar me je receptor hitro zavrnil - "all rooms are taken". To je očitno preverjena finta, ki utiša izbirčne goste. Čez pol ure so po ozvočenju že ponujali proste sobe (po mojem je bila 2/3 praznih, saj so bili na trajektu po večini tovornjaki).
Povečerjali smo v ladijski restavraciji in se odpravili sobo. Po celodnevni poti smo bili precej utrujeni in smo se odločili prespati izplutje. Velike vibracije in hrup med manevriranjem v luki so nam to sicer preprečile. Po izplutju se je hrup umiril in smo brez problemov zaspali.
Naslednji dan je sledilo branje knjig, kopanje v bazenu in potepanje po ladji. Dan je hitro minil in prav tako naslednja noč. Pot nazaj je bila "hitrejša", saj smo dve daljši noči preživeli na ladji in si s tem skrajšali pot. Na poti nazaj smo bili nekaj več kot dva dni (v Benekte smo prispeli okoli 9:00 in potem čakali še skoraj eno uro, da smo lahko zapeljali z ladje).
